Vsak jezik ima dve komponenti – grafeme in foneme.

Grafemi so znaki, s katerimi zapisujemo jezik. Za nas so ti znaki slovenska abeceda, za ruse ruska cirilica, za laočane znaki v laoški pisavi,…

Fonemi so glasovi, s katerimi izgovarjamo jezik. Tudi glasovi so različni za različne jezike. V slovenščini recimo ne ločujemo dolgega in kratkega i, v angleščini pa (teen – tin). Angleščina pa ne pozna fonema c (glede na to tabelo), ki ga imamo v slovenščini.

Jeziki imajo običajno več fonemov kot grafemov, tako da moramo za zapis fonemov uporabiti dodatne znake. Spodnja slika prikazuje simbole za izgovorjavo samoglasnikov. Več podrobnosti o sami izgovorjavi enkrat kasneje.

Fonetični pravopis je sistem, po katerem določimo, kateri grafemi in fonemi so povezani med seboj. Ni znano, da bi obstajal kak jezik, kjer bi vsak grafem imel samo en fonem in bi tako točno vedeli, kako izgovarjati oziroma zapisovati jezik. Vedno se najde kaka izjema. Nekateri jeziki jih imajo več, nekateri manj.

Za začetek zakomplicira izgovorjavo že to, da se nekateri fonemi navezujejo na en sam grafem (črka a predstavlja glas a), drugi fonemi pa na skupek grafemov (črke sch v nemščini predstavljajo glas č). Lahko se zgodi tudi obratno, da se en grafem izgovori z dvema fonema (črko x izgovorimo kot ks oziroma iks).

Največjo težavo pa predstavlja, kadar se en grafem izgovarja na več načinov, ali pa en fonem zapisuje z različnimi črkami. Primere za to imamo tudi v slovenščini. Črko e lahko izgovarjamo kot široki (metla) ali ozki e (repa) ali pa celo kot polglasnik (pes). Po drugi strani pa recimo fonem k zapisujemo kot k (roka) ali kot g (rog, vendar pa g izgovorimo kot g, če napišemo roga).

Zaradi teh posebnosti dobimo v jezikih razne zanimive reči. Ena taka taka v povezavi s pisavo in izgovorjavo so enakozvočnice, o njih pa naslednjič.

Gabrijela

Follow