Nepravilni glagoli, strah in trepet pri učenju vsakega novega jezika. Še dobro, da jih v slovenščini nimamo. 😉 Pa jih res ni, ali jih samo ne vidimo?

Ste kdaj opazili, da so nepravilni glagoli v vseh jezikih približno iste besede? Biti, jesti, iti, videti, govoriti, imeti…

Podobno lahko opazimo za samostalnike. Večino parov ženska-moški lahko izpeljemo eno iz druge (prijatelj-prijateljica, učitelj-učiteljica,…), za besedi moški in ženska pa sta v večini jezikov povsem nepovezani besedi.

Enako velja tudi za nekatere pridevnike. Večino pridevnikov stopnjujemo na enak način: lep-lepši, nekateri pa so povsem ločene besede, npr.: dober – boljši.

In tudi pri števnikih se v večini jezikov pokaže, da so višji števniki izpeljani iz števil: deset-deseti, skoraj povsod pa imamo za ena – prvi in dva-drugi različni besedi.

Kaj je skupnega vsem tem besedam? To so besede, ki jih najpogosteje uporabljamo v jeziku. In zakaj si življenja ne poenostavimo in jih podredimo pravilom? Razlog  najbrž leži prav v pogostosti. Te besede slišimo tako pogosto, da se jih zlahka naučimo že kot otroci in jih v svojem jeziku sploh ne vidimo kot nepravilne besede.

Zakaj  so te besede nepravilne, medtem ko večina sledi pravilom, pa boste lahko prebrali naslednji teden.

Gabrijela

Follow