Monthly Archives: May 2014

Dyirbal

Med prvimi objavljenimi nalogami je bila naloga dyirbal 1, v predalu imam pa že nakaj časa težjo verzijo te naloge – dyirbal 2, ki je objavljena danes.

Dyirbal je eden od jezikov avstralskih domorodcev – aboridžinov. Zanimivost jezika je, da se v njem odražajo značilnosti okolja, v katerem aboridžini prebivajo.

V današnji nalogi so podani stavki, ugotoviti boste morali vrstni red stavčnih členov (osebek, povedek in predmet), pomen besed in ostale značilnosti, ki se pojavijo v nalogi.

Uspešno reševanje vam želim!

Gabrijela

Enakozvočnice

Prejšnjič sem pisala o dveh sestavinah jezika – pisavi (grafemih) in izgovorjavi (fonemih). Ker med grafemi in fonemi, če se izrazim po matematično, ne obstaja bijektivna preslikava, dobimo v jeziku posebne besede – enakopisnice (homografi) in enakoglasnice (homofoni).

Enakopisnice so besede, ki se enako napišejo ampak imajo različen pomen. Izgovorijo se lahko enako ali pa različno. V slovenščini imamo en znan primer za to:

Gori na gori gori. (Zgoraj na gori je ogenj.)

Vse tri besede “gori” so enakopisnice. Prvi dve se izgovorita enako (naglas je na o), tretja pa drugače (naglas je na i).

Še en primer iz angleščine:

He wanted to record a record. (Hotel je posneti (to record) ploščo (a record).)

Besedi “record” sta enakopisnici, ampak se različno izgovorita, prva ima naglas na o, druga pa na e.

Za angleščino je še posebej značilno, da se deli besed, ki se enako napišejo, izgovarjajo različno v različnih besedah (v oglatih oklepajih je poenostavljen zapis izgovorjave):

končnica -ough v besedah tough [taf] in though [dou]

 

Enakoglasnice so besede, ki se enako izgovorijo ampak imajo različen pomen. Lahko se napišejo enako ali pa različno. Prvi dve besedi “gori” iz stavka “Gori na gori gori.” sta enakoglasnici.

Seveda so bolj zanimive tiste besede, ki se izgovorijo enako in napišejo različno. Če tako besedo slišimo samo zase, ne moremo vedeti, kako naj jo napišemo. Ponavadi ugotovimo pravilni zapis iz okoliških besed.

V slovenščini so take besede tiste, ki se končajo na zveneči zapornik (b, d, g). Te črke na koncu besede izgovarjamo kot njihov nezveneči par ( b = p, d = t, g = k). Nekaj primerov:

rob – rop, trg – trk, rog – Rok

 Lahko najdete še kak primer?

Jeziki, ki pišejo zelo podobno, kot izgovarjajo, imajo malo enakoglasnic. V slovenščini jih ni tako veliko. Za primerjavo vzemimo angleščino, kjer jih je veliko več. Do tega je najverjetneje prišlo, ker je angleščina skozi zgodobino veliko besed prevzela iz drugih jezikov, pri tem ohranila originalno pisavo, izgovorjava pa se je spremenila. Samo nekaj primerov iz angleščine:

knight – night, I – eye, two – too

Veliko enakoglasnic ima tudi japonščina zaradi sposojenk iz kitajščine. Kitajščina ima ogromno besed, ki se enako izgovorijo, razlika je le v tonu izgovora. Ko so te besede prevzeli v japonščini, so se toni izgubili in dobili so popolnoma enako zveneče besede s povsem različnimi pomeni.

 

Zaradi enakozvočnic imamo različne besedne igre. Zelo zabavno je lahko, če damo prave besede skupaj v besedno zvezo ali stavek in ko preberemo, dobimo različen pomen glede na to, kje bi delili besede.  V angleščini sem našla ogromno primerov, pa naj dam le enega za okus:

i scream … ice cream

Če se boste spomnili kakega v slovenščini, ga napišite v komentar ali pa pošljite na email info@nulllingvistika.si. Ko se jih bo nekaj nabralo, bom naredila nadaljevanje na to temo. 🙂

Gabrijela

Pisava in izgovorjava

Vsak jezik ima dve komponenti – grafeme in foneme.

Grafemi so znaki, s katerimi zapisujemo jezik. Za nas so ti znaki slovenska abeceda, za ruse ruska cirilica, za laočane znaki v laoški pisavi,…

Fonemi so glasovi, s katerimi izgovarjamo jezik. Tudi glasovi so različni za različne jezike. V slovenščini recimo ne ločujemo dolgega in kratkega i, v angleščini pa (teen – tin). Angleščina pa ne pozna fonema c (glede na to tabelo), ki ga imamo v slovenščini.

Jeziki imajo običajno več fonemov kot grafemov, tako da moramo za zapis fonemov uporabiti dodatne znake. Spodnja slika prikazuje simbole za izgovorjavo samoglasnikov. Več podrobnosti o sami izgovorjavi enkrat kasneje.

IPA_vowel_symbols
http://commons.wikimedia.org/wiki/File:IPA_vowel_symbols.png#

Fonetični pravopis je sistem, po katerem določimo, kateri grafemi in fonemi so povezani med seboj. Ni znano, da bi obstajal kak jezik, kjer bi vsak grafem imel samo en fonem in bi tako točno vedeli, kako izgovarjati oziroma zapisovati jezik. Vedno se najde kaka izjema. Nekateri jeziki jih imajo več, nekateri manj.

Za začetek zakomplicira izgovorjavo že to, da se nekateri fonemi navezujejo na en sam grafem (črka a predstavlja glas a), drugi fonemi pa na skupek grafemov (črke sch v nemščini predstavljajo glas č). Lahko se zgodi tudi obratno, da se en grafem izgovori z dvema fonema (črko x izgovorimo kot ks oziroma iks).

Največjo težavo pa predstavlja, kadar se en grafem izgovarja na več načinov, ali pa en fonem zapisuje z različnimi črkami. Primere za to imamo tudi v slovenščini. Črko e lahko izgovarjamo kot široki (metla) ali ozki e (repa) ali pa celo kot polglasnik (pes). Po drugi strani pa recimo fonem k zapisujemo kot k (roka) ali kot g (rog, vendar pa g izgovorimo kot g, če napišemo roga).

Zaradi teh posebnosti dobimo v jezikih razne zanimive reči. Ena taka taka v povezavi s pisavo in izgovorjavo so enakozvočnice, o njih pa naslednjič.

Gabrijela