Po nepravilnih besedah (iz katerih žal ne more biti nalog) je tu spet nova naloga – bambara.
Bambarščino govorijo domorodci v Maliju. Mali bo novo leto pričakal 1 uro za nami in ker je naloga številska, ugotovite, kako bodo v bambarščini napisali novo leto 2015.
Gabrijela
Prejšnji teden sem opisala, katere besede se v jeziku običajno obnašajo “nepravilno”, danes pa nekaj o tem, zakaj so ravno te besede izjema pravilom.
Ena od razlag pravi, da ljudje besede s podobnim pomenom povezujemo v pare ali v skupine. Tako pravzaprav delujejo slovnična pravila. Iz ene besede z dodajanjem končnic ali predpon dobimo nove besede, ki pa imajo medsebojno pomensko povezavo. Recimo: pisati – pišem – bom pisal – je pisala – pisalo – napis – podpis …
Katera poimenovanja razumemo sorodna pa se s časom spreminja in je odvisno tudi od okolja v katerem živimo.
Recimo besedi ena in prvi, ki ju danes smatramo kot sorodni besedi, včasih nista bili. Beseda “ena” je označevala količino, beseda “prvi” pa je označevala “najpomembnejše, najboljše”. Šele kasneje smo ta dva pojma, količino in pomembnost, v mislih povezali med seboj in nastali so pari ena-prvi, dva-drugi, tri-tretji… in s tem tudi pravilo, kako iz glavnih števnikov naredimo vrstilne.
Podoben razmislek lahko naredimo za zaimka “jaz” in “mi”. “Mi” je množina od “jaz”, a besedi nista med seboj povezani s pravilom. Naši predniki so videli, da nikoli ne more biti več kot en “jaz”, zato so ločili pomen “jaz” od “mi”. Nek predmet pa lahko imamo enega ali pa več in zato sta ta dva pojma le variacija iste besede, npr. radirka-radirke.
Poskusite sami najti razlago za še kak tak par “nepravilnih” besed.
Gabrijela
Nepravilni glagoli, strah in trepet pri učenju vsakega novega jezika. Še dobro, da jih v slovenščini nimamo. 😉 Pa jih res ni, ali jih samo ne vidimo?
Ste kdaj opazili, da so nepravilni glagoli v vseh jezikih približno iste besede? Biti, jesti, iti, videti, govoriti, imeti…
Podobno lahko opazimo za samostalnike. Večino parov ženska-moški lahko izpeljemo eno iz druge (prijatelj-prijateljica, učitelj-učiteljica,…), za besedi moški in ženska pa sta v večini jezikov povsem nepovezani besedi.
Enako velja tudi za nekatere pridevnike. Večino pridevnikov stopnjujemo na enak način: lep-lepši, nekateri pa so povsem ločene besede, npr.: dober – boljši.
In tudi pri števnikih se v večini jezikov pokaže, da so višji števniki izpeljani iz števil: deset-deseti, skoraj povsod pa imamo za ena – prvi in dva-drugi različni besedi.
Kaj je skupnega vsem tem besedam? To so besede, ki jih najpogosteje uporabljamo v jeziku. In zakaj si življenja ne poenostavimo in jih podredimo pravilom? Razlog najbrž leži prav v pogostosti. Te besede slišimo tako pogosto, da se jih zlahka naučimo že kot otroci in jih v svojem jeziku sploh ne vidimo kot nepravilne besede.
Zakaj so te besede nepravilne, medtem ko večina sledi pravilom, pa boste lahko prebrali naslednji teden.
Gabrijela
Današnja naloga – valmanščina – se meni zdi zelo težka, ker je danih malo primerov pa še pomešani so med seboj.
Način reševanja je podoben kot par tednov nazaj pri nalogi iz sankrita, vendar si boste tu morali še več pomagati s kombiniranjem, ker se večina besed pojavi samo enkrat.
Gabrijela
Follow