Morda je bila za kako skupino prejšnja naloga še pretežka in so listi z razlago ostali prazni. Tokrat objavljam malo lažjo nalogo – prirejena finščina, ki jo bo zagotovo rešilo več učencev ali dijakov. Tako bo vaja za pisanje pravil, ki sem jo objavila prejšnjič, imela boljši učinek.
V četrtek je šolsko tekmovanje iz logike. Uspešno reševanje in veliko zabave ob novih nalogah vam želim!
Gabrijela
Pri lingvističnih nalogah na tekmovanju običajno zahtevamo, da poleg reševanja primerov še zapišete pravila, ki ste jih ugotovili o danem jeziku.
Včasih postavimo konkretna vprašanja in želimo samo odgovore na ta vprašanja. Včasih pa želimo, da napišete vsa pravila, ki se jih da ugotoviti. Kako pa veste, da ste napisali vsa pravila?
Dobra vaja je, da en učenec ali dijak reši nalogo, napiše pravila in slovarček. Nato da samo pravila in slovarček (brez navodil in naloge) sošolcu. Sošolec pa poskusi prevesti dane stavke samo s pomočjo teh pravil in slovarčka. Če nalogo zna rešiti in ima vse potrebne podatke, potem ste napisali vsa pravila, ki se jih da ugotoviti o tem jeziku.
Preizkusite to vajo na današnji nalogi – poenostavljena adigejščina.
Gabrijela
V slovenščini besede sklanjamo in zato imamo za zaimke veliko različnih besed. Že v angleščini ni tako:
Hkrati pa imamo še dve različni obliki zaimkov – daljšo (naglasno) in krajšo (naslonsko). Krajše oblike si velikokrat sploh niso podobne med seboj, tudi če se nanašajo na isto osebo.
Ko rešujemo naloge, ki vsebujejo zaimke, moramo ti dve lastnosti slovenščine imeti v mislih. Namesto, da gledamo samo različen zapis besed, imejmo v mislih, za katero osebo velja nek zaimek. Zaimek za isto osebo je v tujem jeziku lahko včasih enak, tudi kadar je v slovenščini različen.
To lahko vadite na današnji nalogi iz jezika Jaki.
Gabrijela
Zadnjič sem pisala o čisto prvih začetkih reševanja lingvističnih nalog. Danes pa nekaj besed o – po mojem mnenju – najpomembnejšem principu, ki ga morajo osvojiti mladi reševalci.
Vrstni red besed v nekem jeziku je poljuben. Mi pa stavka iz tega jezika ne prevedemo dobesedno besedo po besedo, ampak po pomenu in v vrstnem redu, ki je nam domač.
Kadar prevajamo samo eno besedo, seveda ni dileme:
Kaj pa, kadar imamo dve besedi?
Tukaj piše jabolko rdeče. Ampak v slovenščini ne govorimo tako. Kako bi povedali v slovenščini? Rdeče jabolko.
Kaj torej pomeni tiki?
Marsikateri reševalec bo rekel rdeče, ker je že pozabil, da tiki pomeni jabolko. Spomnite ga, da ne govorijo vsi enako kot v slovenščini in da enaka beseda vedno isto pomeni. Naj potem sam tiki mara prevede besedo po besedo v slovenščino in nato še to, kar dobi, spremeni v pravilno slovenščino.
Naj sedaj poskusi rešiti tale primer:
Pomaga naj si s tem, da besedno zvezo pee lin spremeni v hruška lin, nato pa upošteva prevod, in to spremeni v hruška zelena. Potem pa se pogovorite, zakaj v prevodu piše zelena hruška, ne pa hruška zelena.
Naredite nekaj zgornjih primerov, preden greste na naslednji primer:
Učenec naj, preden karkoli prevaja, pogleda, na katerem mestu je ista beseda v tujem jeziku in kje je v slovenščini. Ko ugotovi, da je enkrat na prvem, enkrat pa na zadnjem mestu, naj slovenske stavke obrne tako, da bo v obeh jezikih enako:
Ko bo učenec to napisal, bo naloga zanj veliko bolj enostavna. Ko prevede, naj še poimenuje, katera beseda pride prva in katera druga – npr. najprej je predmet, potem pa barva.
Po nekaj takih vajah, se bo reševalec namesto na obračanje prevodov začel opirati na poimenovanje, kaj je prej in kaj potem in s tem bo počasi osvojil različne vrstne rede besed.
Uspešno učenje vam želim!
Gabrijela
Ko nekomu novemu razlagam, kaj so lingvistične naloge, začnem z zelo majhnim primerom:
Kaj pomeni beseda mara? Enostavno – rdeče.
Potem čisto malo razširim primer:
Kaj pomenijo besede lin, pee in tek? Z malo razmišljanja, predvsem pa zato, ker je vrstni red besed enak, se hitro ugotovi, da je lin = zelena, pee = hruška in tek = rumena.
Na koncu poskusim še s tremi besednimi zvezami:
Kaj pomenijo besede ebe, cot, panna in shea? Prevedi v ta jezik modra hiša!
Če vse zgornje gre, dam za končni test tak primer:
Kaj pomenijo besede turo, muzele, aki, che in leele? Prevedi v ta jezik črni medved! Prevedi v slovenščino turo che!
Enostavno, kaj ne? Ampak stvari se naenkrat zelo zakomplicirajo, če vrstni red ni enak kot v slovenščini. Takrat je razlago treba znova začeti od začetka in z zelo malo besedami. Primeri za to pa prihodnjič.
Gabrijela
Danes so nam števila in matematika nekaj samoumevnega. Vendar pa so se števila v jeziku razvila dokaj pozno. Dokler so bili ljudje lovci, potrebe po štetju ni bilo, saj so se običajno zadovoljili z enim ulovom. Taka plemena običajno poznajo le besedo za število 1.
Števila so postala pomembna, ko se je začelo trgovanje. Takrat je nastala potreba po tem, da so ljudje vedeli koliko stvari imajo, koliko stvari bodo dali in koliko stvari bodo dobili v zameno. Več kot je bilo trgovanja, večja števila so ljudje potrebovali.
Veliko ljudstev še danes pozna v svojem jeziku le nekaj števil (običajno do 5), oziroma nekaj splošnih izrazov za opis količine (malo, veliko). Te količine velikokrat izražajo z besedami, ki predstavljajo to količino (npr. par, pest,…).
V stiku s kolonisti so taka izolirana plemena večinoma prevzela tuj številski sistem. Desetiški je danes najpogostejši na svetu. Nekatera, vendar maloštevilčna ljudstva pa so po zgledu tujega sistema razvila svoj način štetja.
Več o različnih številskih sistemih in načinih štetja na prste pa v prihodnjih objavah.
Gabrijela
Števila si lahko predstavljamo zapisana z besedami na dva različna načina. Vzemimo recimo število 64. En način je, da samo po vrsti zapišemo števke, iz katerih je število sestavljeno:
Drugi pa je seveda ta, da število napišemo z besedami, ki opišejo, kakšno količino število predstavlja:
Ta drugi način se od jezika do jezika razlikuje. Veliko jih je podobnih slovenščini:
Nekateri se razlikujejo samo po vrstnem redu:
Obstajajo pa tudi jeziki, ki ne štejejo po 10, ampak v kakem drugem številskem sistemu, npr.:
Gabrijela
Večina jezikov deli samostalnike v nekaj skupin. Delitev je lahko po pomenu ali pa po obliki zapisa besede. Različni jeziki delijo samostalnike glede na različne lastnosti. Kategorizacija je delno odvisna od kulture in od okolja, v katerem živijo govorci jezika.
!["Gatos" by [1] - , in turn created from . Licensed under CC BY 3.0 via Wikimedia Commons.](http://lingvistika.si/wp-content/uploads/2015/01/Gatos.png)
Pogosti delitvi, poleg te po spolu, sta še:
obstaja pa še veliko drugih različnih delitev. Kategoriji sta lahko le dve, lahko pa jih je veliko več.
To, da so samostalniki v različnih kategorijah, se običajno pozna tako, da imajo npr. različne končnice ali pa da se besede poleg samostalnika zapišejo drugače, glede na skupino, v katero samostalnik sodi.
Katere kategorije samostalnikov imajo v jezikih vai, dyirbal in svahili?
Gabrijela
Prejšnji teden sem opisala, katere besede se v jeziku običajno obnašajo “nepravilno”, danes pa nekaj o tem, zakaj so ravno te besede izjema pravilom.
Ena od razlag pravi, da ljudje besede s podobnim pomenom povezujemo v pare ali v skupine. Tako pravzaprav delujejo slovnična pravila. Iz ene besede z dodajanjem končnic ali predpon dobimo nove besede, ki pa imajo medsebojno pomensko povezavo. Recimo: pisati – pišem – bom pisal – je pisala – pisalo – napis – podpis …
Katera poimenovanja razumemo sorodna pa se s časom spreminja in je odvisno tudi od okolja v katerem živimo.
Recimo besedi ena in prvi, ki ju danes smatramo kot sorodni besedi, včasih nista bili. Beseda “ena” je označevala količino, beseda “prvi” pa je označevala “najpomembnejše, najboljše”. Šele kasneje smo ta dva pojma, količino in pomembnost, v mislih povezali med seboj in nastali so pari ena-prvi, dva-drugi, tri-tretji… in s tem tudi pravilo, kako iz glavnih števnikov naredimo vrstilne.
Podoben razmislek lahko naredimo za zaimka “jaz” in “mi”. “Mi” je množina od “jaz”, a besedi nista med seboj povezani s pravilom. Naši predniki so videli, da nikoli ne more biti več kot en “jaz”, zato so ločili pomen “jaz” od “mi”. Nek predmet pa lahko imamo enega ali pa več in zato sta ta dva pojma le variacija iste besede, npr. radirka-radirke.
Poskusite sami najti razlago za še kak tak par “nepravilnih” besed.
Gabrijela
Nepravilni glagoli, strah in trepet pri učenju vsakega novega jezika. Še dobro, da jih v slovenščini nimamo. 😉 Pa jih res ni, ali jih samo ne vidimo?
Ste kdaj opazili, da so nepravilni glagoli v vseh jezikih približno iste besede? Biti, jesti, iti, videti, govoriti, imeti…
Podobno lahko opazimo za samostalnike. Večino parov ženska-moški lahko izpeljemo eno iz druge (prijatelj-prijateljica, učitelj-učiteljica,…), za besedi moški in ženska pa sta v večini jezikov povsem nepovezani besedi.
Enako velja tudi za nekatere pridevnike. Večino pridevnikov stopnjujemo na enak način: lep-lepši, nekateri pa so povsem ločene besede, npr.: dober – boljši.
In tudi pri števnikih se v večini jezikov pokaže, da so višji števniki izpeljani iz števil: deset-deseti, skoraj povsod pa imamo za ena – prvi in dva-drugi različni besedi.
Kaj je skupnega vsem tem besedam? To so besede, ki jih najpogosteje uporabljamo v jeziku. In zakaj si življenja ne poenostavimo in jih podredimo pravilom? Razlog najbrž leži prav v pogostosti. Te besede slišimo tako pogosto, da se jih zlahka naučimo že kot otroci in jih v svojem jeziku sploh ne vidimo kot nepravilne besede.
Zakaj so te besede nepravilne, medtem ko večina sledi pravilom, pa boste lahko prebrali naslednji teden.
Gabrijela
Follow