Prejšnji teden sem opisala, katere besede se v jeziku običajno obnašajo “nepravilno”, danes pa nekaj o tem, zakaj so ravno te besede izjema pravilom.

Ena od razlag pravi, da ljudje besede s podobnim pomenom povezujemo v pare ali v skupine. Tako pravzaprav delujejo slovnična pravila. Iz ene besede z dodajanjem končnic ali predpon dobimo nove besede, ki pa imajo medsebojno pomensko povezavo. Recimo: pisati – pišem – bom pisal – je pisala  – pisalo – napis – podpis …

Katera poimenovanja razumemo sorodna pa se s časom spreminja in je odvisno tudi od okolja v katerem živimo.

Recimo besedi ena in prvi, ki ju danes smatramo kot sorodni besedi, včasih nista bili. Beseda “ena” je označevala količino, beseda “prvi” pa je označevala “najpomembnejše, najboljše”. Šele kasneje smo ta dva pojma, količino in pomembnost, v mislih povezali med seboj in nastali so pari ena-prvi, dva-drugi, tri-tretji… in s tem tudi pravilo, kako iz glavnih števnikov naredimo vrstilne.

Podoben razmislek lahko naredimo za zaimka “jaz” in “mi”. “Mi” je množina od “jaz”, a besedi nista med seboj povezani s pravilom. Naši predniki so videli, da nikoli ne more biti več kot en “jaz”, zato so ločili pomen “jaz” od “mi”. Nek predmet pa lahko imamo enega ali pa več in zato sta ta dva pojma le variacija iste besede, npr. radirka-radirke.

Poskusite sami najti razlago za še kak tak par “nepravilnih” besed.

Gabrijela

Follow