All posts by gabrijela

Konec počitnic

Še malo, pa bo spet tekmovanje iz logike in zopet bodo na tekmovanju tudi lingvistične naloge. Čez poletje mi niste nič poslali, imam pa zato jaz pripravljenih nekaj novih nalog in naslednjo nedeljo dobite prvo izmed njih.

Blog je čez poletje dobil majhen dodatek – zdaj lahko všečkate posamezno objavo ali nalogo in jo delite z drugimi.

Za konec pa še dobra novica iz lingvistične olimpijade, Lara je osvojila srebrno medaljo. Čestitke! Potrudite se po svojih najboljših močeh na letošnjem izboru in se vidimo na naslednji olimpijadi v Bolgariji.

Komisija mednarodne lingvistične olimpijade 2014

Gabrijela

Počitnice :)

Pa so se le začele počitnice! In ker najbrž ne boste ves čas doma, ampak šli morda na izlet na drug konec Slovenije, se potepat po evropskih prestolnicah, ali pa celo obiskat kako daljno državo, je to odlična priložnost, da sestavite sami svojo lingvistično nalogo.

Kamorkoli boste šli, poglejte kaj je drugačnega v jeziku, ki vas obdaja. Če se boste potepali po Sloveniji, lahko skoraj v vsaki vasi slišite drugo narečje. Poslušajte, kaj je drugače – morda naglasijo nekatere besede drugače, morda spustijo kako črko pri izgovorjavi ali pa imajo za neko stvar povsem drugačno besedo.

Če se boste potepali po tujih državah, lahko kje naletite na drugo pisavo in poiščete ustrezne naše črke za njihove znake. Če je pisava enaka, lahko poskusite ugotoviti, kakšen vrstni red besed imajo v stavkih. Mi smo najbolj navajeni, da je najprej osebek (kdo), potem povedek (dogajanje) in na koncu predmet (kaj). Ampak ni povsod tako. Lahko ugotovite tudi ali uporabljajo končnice v besedah ali so besede vedno enake. Lahko pa se naučite šteti po njihovo in iz tega sestavite nalogo.

Pošljite mi naloge, ki jih boste sestavili, na email info@nulllingvistika.si. Z veseljem jih bom prebrala in rešila, najboljše pa tudi objavila.

Gabrijela

Jeziki v Braziliji

Ola!

Za ta teden sem poskusila sestaviti lingvistično nalogo v povezavi s svetovnim prvenstvom v nogometu, ampak mi ni (še) uspelo. Priznam, malo tudi zato, ker sem namesto da bi sestavljala, več časa presedela pred televizorjem in gledala tekme. 🙂

Uradni jezik v Braziliji je portugalščina, ki je tja prišla iz Evrope. Po zaslugi brazilcev, ki jih je okoli 200 milijonov, je portugalščina šesti najpogosteje govorjeni jezik na svetu.

Predvideva se, da je pred prihodom evropejcev v Braziliji obstajalo okoli 250 različnih jezikov. Danes se jih govori samo še kakih 50. Veliko izmed njih je na robu preživetja, saj imajo samo še nekaj sto govorcev.

En izmed najbolj znanih je jezik piraha, ki ga govori majhno pleme globoko v notranjosti amazonskega pragozda. Posebnost jezika je, da nimajo besed za posamezne barve, ločijo samo svetlo (dan) in temno (noč). Zanimivo je še to, da ne poznajo koncepta časa, za njih obstaja samo sedanjost.

Da ne boste povsem brez naloge ta teden, se lahko pozabavate z nalogo iz jezika piraha iz lanskoletne lingvistične olimpijade. Pa prijetno gledanje nogometa vam želim!

Gabrijela

Končnice in predpone

Jezike delimo na dve veliki skupini glede na to, kakšne končnice in predpone imajo in kako jih uporabljajo.

V eno skupino sodijo jeziki, kjer z eno samo končnico ali predpono povemo več stvari (npr. spol, število, osebo, sklon). V slovenski besedi “hišam” s končnico “-am” povemo da gre za množino in dajalnik. Če želimo namesto dajalnika rodilnik, uporabimo povsem drugačno končnico. V besedi “hiš” s prazno končnico “-” povemo, da gre za množino in rodilnik.

V drugo skupino sodijo jeziki, kjer imamo za vsako stvar svojo končnico ali predpono in ko želimo povedati več stvari, jih dodamo eno za drugo na besedo. V turški besedi “evlere” (hišam) s končnico “-ler” povemo da gre za množino, s končnico “-e” pa za dajalnik. Če želimo v turščini namesto dajalnika rodilnik, bomo obdržali končnico za množino in samo spremenili končnico iz dajalnika v tisto za rodilnik. Dobimo “evlerin“, “-ler” je tako kot prej množina, “-in” pa rodilnik.

Obstaja še tretja skupina, kjer pa je zelo malo jezikov. Tam končnic sploh ni, ampak za vse uporabljajo samostojne besede.

Chickasaw – iz katerega je danes objavljena naloga – sodi v drugo skupino.

Gabrijela

Koledarji

Po svetu imamo kar nekaj različnih koledarjev. Kitajski se od našega razlikuje najbolj po drugačnem začetku leta. Nekatere kulture kot prvi dan v tednu štejejo nedeljo. Mi ure novega dneva začnemo šteti ob polnoči, ponekod po svetu pa je začetek novega dneva ob sončnem vzhodu.

Ima pa velika večina narodov pri koledarjih nekaj skupnega – imena dnevov v tednu ali imena mesecev so vsaj delno povezana s številkami. Tudi pri nas je tako. Nekatera imena so zelo očitna – recimo četrtek – četrti dan. Nekatera pa so ostanek starinskega poimenovanja – recimo oktober – okto iz latinščine pomeni 8, oktober je bil v starem koledarju osmi mesec, ker se je leto začelo marca, s pomladjo.

Trik naloge iz jezika volapuk, ki jo objavljam ta teden, je točno v tem. Ugotovite povezavo med številkami in imeni dnevov v tednu in imeni mesecev. Kateri je prvi dan v tednu v jeziku volapuk? Kaj pa prvi mesec v letu?

Gabrijela

Kako rešujemo naloge

Pravzaprav nisem še nič konkretnega napisala o reševanju nalog in čas je, da rečem nekaj besed o tem.

Najbolj pomembno je, da se zavedamo, da bo v  tujem jeziku morda kaj drugače kot v slovenščini. Ne smemo kar predvidevati, da bodo recimo besede v istem vrstnem redu, ali pa da bo beseda oko srednjega spola. Vse to bomo ugotovili iz danih primerov s pomočjo primerjanja.

Vzemimo za začetek najbolj enostavno nalogo – Vai 1. Na levi so besede v jeziku vai, na desni pa slovenski prevodi:

gbomu a nimi kača od ribe
kai a kafa rama od moškega
kai a lende ladja od moškega
kanja a keni krempelj od orla
nimi a ja oko od kače
nimi a lende ladja od kače

Poiščimo zdaj dve vrstici, ki sta si čimbolj podobni – taki, ki se razlikujeta samo v eni besedi. Druga in tretja vrstica sta taki (pa tudi zadnji dve, ali pa tretja in zadnja):

kai a kafa rama od moškega
kai a lende ladja od moškega

Iste besede bodo imele enak pomen, različne besede pa drugačen pomen. Tako ugotovimo, da kafa pomeni rama, lende pa ladja.

Ko ugotovimo nekaj besed, takoj primerjajmo še vrstni red besed v slovenščini in tujem jeziku. Za jezik vai ugotovimo, da je v slovenščini rama na začetku besede, v jeziku vai pa na koncu besede. Podobno je tudi z besedo ladja. Iz tega lahko sklepamo, kakšen je vrstni red besed v jeziku vai. To pa nam zdaj pomaga pri prevajanju še ostalih besed. Če vemo, da je prva beseda v slovenščini enaka zadnji v jeziku vai, dobimo: kača = nimi, krempelj = keni, oko = ja.

Pomembno je pogledati še, kako se napiše ista beseda na različnih mestih. Vzemimo za to prvi in zadnji primer:

gbomu a nimi kača od ribe
nimi a lende ladja od kače

Beseda kača nastopa enkrat na prvem, enkrat na zadnjem mestu. V slovenščini se napiše različno – kača, kače – ker besede sklanjamo. V jeziku vai pa je beseda obakrat napisana enako – nimi. To pomeni, da nam ni treba ugotoviti nobenih pravil v zvezi s tem v tej nalogi. Vemo, da se bodo besede napisale enako, ne glede na to, na katerem mestu v stavku bodo.

Ali moramo še kaj ugotoviti? Prevedli smo besede, določili vrstni red besed in vemo, da se besede v jeziku vai vedno enako napišejo. Vidimo tudi, da imajo vsi stavki enako obliko. Torej smo vse, kar je bilo neznanega že ugotovili, nič drugega se ne spreminja, zato tudi ni nobenih drugih pravil v tej nalogi. Imamo vse podatke, da lahko zdaj rešimo dane primere:

Prevedi v slovenščino: gbomu a kafa, kai a ja.

Prevedi v vai: riba od moškega, oko od orla.

Za primerjavo zdaj poglejte težjo različico – Vai 2. Hitro boste ugotovili, kaj je v tej nalogi drugačnega – in to vam pove, da boste morali ugotoviti pravilo za to spremembo.

Gabrijela

Dyirbal

Med prvimi objavljenimi nalogami je bila naloga dyirbal 1, v predalu imam pa že nakaj časa težjo verzijo te naloge – dyirbal 2, ki je objavljena danes.

Dyirbal je eden od jezikov avstralskih domorodcev – aboridžinov. Zanimivost jezika je, da se v njem odražajo značilnosti okolja, v katerem aboridžini prebivajo.

V današnji nalogi so podani stavki, ugotoviti boste morali vrstni red stavčnih členov (osebek, povedek in predmet), pomen besed in ostale značilnosti, ki se pojavijo v nalogi.

Uspešno reševanje vam želim!

Gabrijela

Enakozvočnice

Prejšnjič sem pisala o dveh sestavinah jezika – pisavi (grafemih) in izgovorjavi (fonemih). Ker med grafemi in fonemi, če se izrazim po matematično, ne obstaja bijektivna preslikava, dobimo v jeziku posebne besede – enakopisnice (homografi) in enakoglasnice (homofoni).

Enakopisnice so besede, ki se enako napišejo ampak imajo različen pomen. Izgovorijo se lahko enako ali pa različno. V slovenščini imamo en znan primer za to:

Gori na gori gori. (Zgoraj na gori je ogenj.)

Vse tri besede “gori” so enakopisnice. Prvi dve se izgovorita enako (naglas je na o), tretja pa drugače (naglas je na i).

Še en primer iz angleščine:

He wanted to record a record. (Hotel je posneti (to record) ploščo (a record).)

Besedi “record” sta enakopisnici, ampak se različno izgovorita, prva ima naglas na o, druga pa na e.

Za angleščino je še posebej značilno, da se deli besed, ki se enako napišejo, izgovarjajo različno v različnih besedah (v oglatih oklepajih je poenostavljen zapis izgovorjave):

končnica -ough v besedah tough [taf] in though [dou]

 

Enakoglasnice so besede, ki se enako izgovorijo ampak imajo različen pomen. Lahko se napišejo enako ali pa različno. Prvi dve besedi “gori” iz stavka “Gori na gori gori.” sta enakoglasnici.

Seveda so bolj zanimive tiste besede, ki se izgovorijo enako in napišejo različno. Če tako besedo slišimo samo zase, ne moremo vedeti, kako naj jo napišemo. Ponavadi ugotovimo pravilni zapis iz okoliških besed.

V slovenščini so take besede tiste, ki se končajo na zveneči zapornik (b, d, g). Te črke na koncu besede izgovarjamo kot njihov nezveneči par ( b = p, d = t, g = k). Nekaj primerov:

rob – rop, trg – trk, rog – Rok

 Lahko najdete še kak primer?

Jeziki, ki pišejo zelo podobno, kot izgovarjajo, imajo malo enakoglasnic. V slovenščini jih ni tako veliko. Za primerjavo vzemimo angleščino, kjer jih je veliko več. Do tega je najverjetneje prišlo, ker je angleščina skozi zgodobino veliko besed prevzela iz drugih jezikov, pri tem ohranila originalno pisavo, izgovorjava pa se je spremenila. Samo nekaj primerov iz angleščine:

knight – night, I – eye, two – too

Veliko enakoglasnic ima tudi japonščina zaradi sposojenk iz kitajščine. Kitajščina ima ogromno besed, ki se enako izgovorijo, razlika je le v tonu izgovora. Ko so te besede prevzeli v japonščini, so se toni izgubili in dobili so popolnoma enako zveneče besede s povsem različnimi pomeni.

 

Zaradi enakozvočnic imamo različne besedne igre. Zelo zabavno je lahko, če damo prave besede skupaj v besedno zvezo ali stavek in ko preberemo, dobimo različen pomen glede na to, kje bi delili besede.  V angleščini sem našla ogromno primerov, pa naj dam le enega za okus:

i scream … ice cream

Če se boste spomnili kakega v slovenščini, ga napišite v komentar ali pa pošljite na email info@nulllingvistika.si. Ko se jih bo nekaj nabralo, bom naredila nadaljevanje na to temo. 🙂

Gabrijela

Pisava in izgovorjava

Vsak jezik ima dve komponenti – grafeme in foneme.

Grafemi so znaki, s katerimi zapisujemo jezik. Za nas so ti znaki slovenska abeceda, za ruse ruska cirilica, za laočane znaki v laoški pisavi,…

Fonemi so glasovi, s katerimi izgovarjamo jezik. Tudi glasovi so različni za različne jezike. V slovenščini recimo ne ločujemo dolgega in kratkega i, v angleščini pa (teen – tin). Angleščina pa ne pozna fonema c (glede na to tabelo), ki ga imamo v slovenščini.

Jeziki imajo običajno več fonemov kot grafemov, tako da moramo za zapis fonemov uporabiti dodatne znake. Spodnja slika prikazuje simbole za izgovorjavo samoglasnikov. Več podrobnosti o sami izgovorjavi enkrat kasneje.

IPA_vowel_symbols
http://commons.wikimedia.org/wiki/File:IPA_vowel_symbols.png#

Fonetični pravopis je sistem, po katerem določimo, kateri grafemi in fonemi so povezani med seboj. Ni znano, da bi obstajal kak jezik, kjer bi vsak grafem imel samo en fonem in bi tako točno vedeli, kako izgovarjati oziroma zapisovati jezik. Vedno se najde kaka izjema. Nekateri jeziki jih imajo več, nekateri manj.

Za začetek zakomplicira izgovorjavo že to, da se nekateri fonemi navezujejo na en sam grafem (črka a predstavlja glas a), drugi fonemi pa na skupek grafemov (črke sch v nemščini predstavljajo glas č). Lahko se zgodi tudi obratno, da se en grafem izgovori z dvema fonema (črko x izgovorimo kot ks oziroma iks).

Največjo težavo pa predstavlja, kadar se en grafem izgovarja na več načinov, ali pa en fonem zapisuje z različnimi črkami. Primere za to imamo tudi v slovenščini. Črko e lahko izgovarjamo kot široki (metla) ali ozki e (repa) ali pa celo kot polglasnik (pes). Po drugi strani pa recimo fonem k zapisujemo kot k (roka) ali kot g (rog, vendar pa g izgovorimo kot g, če napišemo roga).

Zaradi teh posebnosti dobimo v jezikih razne zanimive reči. Ena taka taka v povezavi s pisavo in izgovorjavo so enakozvočnice, o njih pa naslednjič.

Gabrijela