Prejšnjič sem pisala o dveh sestavinah jezika – pisavi (grafemih) in izgovorjavi (fonemih). Ker med grafemi in fonemi, če se izrazim po matematično, ne obstaja bijektivna preslikava, dobimo v jeziku posebne besede – enakopisnice (homografi) in enakoglasnice (homofoni).

Enakopisnice so besede, ki se enako napišejo ampak imajo različen pomen. Izgovorijo se lahko enako ali pa različno. V slovenščini imamo en znan primer za to:

Vse tri besede “gori” so enakopisnice. Prvi dve se izgovorita enako (naglas je na o), tretja pa drugače (naglas je na i).

Še en primer iz angleščine:

Besedi “record” sta enakopisnici, ampak se različno izgovorita, prva ima naglas na o, druga pa na e.

Za angleščino je še posebej značilno, da se deli besed, ki se enako napišejo, izgovarjajo različno v različnih besedah (v oglatih oklepajih je poenostavljen zapis izgovorjave):

Enakoglasnice so besede, ki se enako izgovorijo ampak imajo različen pomen. Lahko se napišejo enako ali pa različno. Prvi dve besedi “gori” iz stavka “Gori na gori gori.” sta enakoglasnici.

Seveda so bolj zanimive tiste besede, ki se izgovorijo enako in napišejo različno. Če tako besedo slišimo samo zase, ne moremo vedeti, kako naj jo napišemo. Ponavadi ugotovimo pravilni zapis iz okoliških besed.

V slovenščini so take besede tiste, ki se končajo na zveneči zapornik (b, d, g). Te črke na koncu besede izgovarjamo kot njihov nezveneči par ( b = p, d = t, g = k). Nekaj primerov:

 Lahko najdete še kak primer?

Jeziki, ki pišejo zelo podobno, kot izgovarjajo, imajo malo enakoglasnic. V slovenščini jih ni tako veliko. Za primerjavo vzemimo angleščino, kjer jih je veliko več. Do tega je najverjetneje prišlo, ker je angleščina skozi zgodobino veliko besed prevzela iz drugih jezikov, pri tem ohranila originalno pisavo, izgovorjava pa se je spremenila. Samo nekaj primerov iz angleščine:

Veliko enakoglasnic ima tudi japonščina zaradi sposojenk iz kitajščine. Kitajščina ima ogromno besed, ki se enako izgovorijo, razlika je le v tonu izgovora. Ko so te besede prevzeli v japonščini, so se toni izgubili in dobili so popolnoma enako zveneče besede s povsem različnimi pomeni.

Zaradi enakozvočnic imamo različne besedne igre. Zelo zabavno je lahko, če damo prave besede skupaj v besedno zvezo ali stavek in ko preberemo, dobimo različen pomen glede na to, kje bi delili besede.  V angleščini sem našla ogromno primerov, pa naj dam le enega za okus:

Če se boste spomnili kakega v slovenščini, ga napišite v komentar ali pa pošljite na email info@nulllingvistika.si. Ko se jih bo nekaj nabralo, bom naredila nadaljevanje na to temo. 🙂

Gabrijela

Follow

Vsak jezik ima dve komponenti – grafeme in foneme.

Grafemi so znaki, s katerimi zapisujemo jezik. Za nas so ti znaki slovenska abeceda, za ruse ruska cirilica, za laočane znaki v laoški pisavi,…

Fonemi so glasovi, s katerimi izgovarjamo jezik. Tudi glasovi so različni za različne jezike. V slovenščini recimo ne ločujemo dolgega in kratkega i, v angleščini pa (teen – tin). Angleščina pa ne pozna fonema c (glede na to tabelo), ki ga imamo v slovenščini.

Jeziki imajo običajno več fonemov kot grafemov, tako da moramo za zapis fonemov uporabiti dodatne znake. Spodnja slika prikazuje simbole za izgovorjavo samoglasnikov. Več podrobnosti o sami izgovorjavi enkrat kasneje.

Fonetični pravopis je sistem, po katerem določimo, kateri grafemi in fonemi so povezani med seboj. Ni znano, da bi obstajal kak jezik, kjer bi vsak grafem imel samo en fonem in bi tako točno vedeli, kako izgovarjati oziroma zapisovati jezik. Vedno se najde kaka izjema. Nekateri jeziki jih imajo več, nekateri manj.

Za začetek zakomplicira izgovorjavo že to, da se nekateri fonemi navezujejo na en sam grafem (črka a predstavlja glas a), drugi fonemi pa na skupek grafemov (črke sch v nemščini predstavljajo glas č). Lahko se zgodi tudi obratno, da se en grafem izgovori z dvema fonema (črko x izgovorimo kot ks oziroma iks).

Največjo težavo pa predstavlja, kadar se en grafem izgovarja na več načinov, ali pa en fonem zapisuje z različnimi črkami. Primere za to imamo tudi v slovenščini. Črko e lahko izgovarjamo kot široki (metla) ali ozki e (repa) ali pa celo kot polglasnik (pes). Po drugi strani pa recimo fonem k zapisujemo kot k (roka) ali kot g (rog, vendar pa g izgovorimo kot g, če napišemo roga).

Zaradi teh posebnosti dobimo v jezikih razne zanimive reči. Ena taka taka v povezavi s pisavo in izgovorjavo so enakozvočnice, o njih pa naslednjič.

Gabrijela

Follow

En izmed tipov lingvističnih nalog so tudi naloge iz pisave. Take naloge še nisem objavila (upam, da bom lahko eno naslednji teden), ste pa drugo pisavo že lahko videli v nalogi iz ruščine.

Na svetu obstaja orgomno različnih pisav, v grobem jih delimo na tri skupine:

• slikovne pisave
• zlogovne pisave
• abecedne pisave

V slikovni pisavi en znak predstavlja eno besedo. Takih pisav je danes še zelo malo v uporabi, primer take pisave je kitajska pisava. Nekaj kitajskih znakov:

V zlogovni pisavi en znak predstavlja en zlog. Prava zlogovna pisava je taka, kjer si znaki za podobne zloge med seboj niso podobni. Recimo zloga “ma” in “mi” bosta imela povsem različna znaka, čeprav imata skupen soglasnik. Tudi pravih zlogovnih pisav je malo, en od primerov sta japonski pisavi katakana in hiragana (japonci pišejo v več različnih pisavah). Nekaj zlogov iz katakane:

Abecednih pisav je več vrst, glede na to za katere črke imamo znake. Nekatere pisave zapisujejo samo soglasnike. Nekatere (tudi naša) imajo različne znake za soglasnike in samoglasnike. Pri nekaterih pisavah pa en znak predstavlja kombinacijo soglasnika in samoglasnika. Taka pisava je podobna zlogovni pisavi, samo da so si v tem primeru znaki z istim soglasnikom med seboj podobni. Primer te zadnje pisave je brahmi pisava, ki se uporablja v Indiji:

Poleg različnega pomena znakov se pisave razlikujejo še po tem, v katero smer pišemo z njimi: od leve proti desni, od desne proti levi ali pa navpično navzdol.

Ko rešujemo naloge s pisavami, poskusimo najprej ugotoviti smer pisanja in tip pisave, potem pa začnemo z razvozlavanjem posameznih znakov.

Gabrijela

Follow

Dva tedna nazaj sem objavila link na kviz ugani jezik, kjer omenjam jezikovne skupine, nič pa še nisem povedala o tem, katere so te skupine oziroma družine jezikov.

Jezikovna družina je skupina jezikov, ki izhajajo iz skupnega prednika. V pra-jeziku so se zaradi vpliva drugih jezikov, geografskih razdalj, selitev in drugih dejavnikov pojavila narečja, ki so se s časom oblikovala v samostojne jezike. S primerjanjem jezikov lahko določimo, kateri današnji jeziki so se razvili iz skupnega prednika in delno lahko tudi rekonstruiramo ta pra-jezik.

Z modro barvo so na zemljevidu označeni indoevropski jeziki. Razvili so se v Evropi in delu Azije in jih je okoli 400. Zaradi kolonizacije danes indoevropske jezike govorijo tudi v Severni in Južni Ameriki, Avstraliji in Afriki.

V Afriki obstajajo tri velike jezikovne družine. Z oranžno barvo je označena afroazijska družina, ki obsega okoli 200 jezikov. Nam najbolj poznani jeziki iz te družine so semitski jeziki (hebrejščina in arabščina). Z roza barvo je označena nilsko-saharska družina, ki prav tako obsega okoli 200 jezikov. Z zeleno barvo pa so prikazani niger-kongoški jeziki, ki jih je okoli 1500, kar je približno četrtina vseh svetovnih jezikov. Izmed teh sta nam najbrž najbolj poznana svahili in zulu.

Druga največja jezikovna družina, ki obsega približno 1300 jezikov je avstronezijska družina. Na zemljevidu je označena s temno rdečo barvo in obsega Madagaskar in otočja v jugovzhodni Aziji, razen Nove Gvineje. Jeziki na Novi Gvineji, označeni s temno vijolično barvo, tvorijo svojo skupino. Trans-novogvinejska družina obsega skoraj 500 jezikov.

V vzhodnem delu Azije so prevladujoči jeziki sino-tibetanske družine v svetlo vijolični barvi, ki prav tako obsega okoli 500 jezikov. Največji predstavnik te družine je kitajščina.

Največja jezikovna družina v Avstraliji je pama-njunganska družina z okoli 200 jeziki.

Na ameriški celini, še posebej v Južni Ameriki imamo večinoma majhne jezikovne družine in pa veliko osamelcev – jezikov brez znanih sorodnikov. Ti jeziki imajo malo govorcev, saj so jih izpodrinili angleščina, španščina in portugalščina.

Gabrijela

Follow

Ta teden sem odkrila online kviz http://greatlanguagegame.com/, kjer poslušate kratek posnetek in morate ugotoviti v katerem jeziku je. Na začetku dobite dve možnosi med katerima izbirate, potem pa vedno več, dlje kot pravilno odgovarjate. Na voljo imate tri življenja.

Posnetki so iz 78 jezikov in tudi slovenščina je med njimi. 🙂 Posnetek in možni odgovori so izbrani povsem naključno, dobite lahko dva sorodna ali pa dva povsem različna jezika. Če jezik poznate, seveda hitro ugotovite pravega. Če jezika ne prepoznate, se poskusite orientirati po tem kako zveni, čemu bi bil podoben in iz tega predvideti, v katerih državah ga govorijo.

Za vsakega izmed 78 jezikov je na strani tudi kratek opis, koliko govorcev ima, kje ga govorijo in v katero jezikovno skupino sodi. To vam lahko pomaga pri prepoznavanju. Če jezika ne poznate po imenu, poglejte, kje ga govorijo in pomislite na jezike v okoliških državah. Jeziki, ki se govorijo na istem delu sveta, so si ponavadi bolj podobni med seboj.

Večkrat kot boste slišali kak jezik ali pa različne jezike iz iste jezikovne skupine, bolj se boste naučili prepoznati, za kateri jezik gre. Prepoznali boste določene načine izgovorjave in postali pozorni na glasove, ki so značilni za nek jezik ali jezikovno skupino in ki jih drugi jeziki nimajo.

Moj najboljši dosežek do zdaj je 600 točk. Me lahko premagate? Napišite v komentar, kateri jeziki so vam delali največ težav.

Gabrijela

Follow

Dodala sem še eno lažjo fonetično nalogo – retoromanščina.

Večino fonetičnih nalog rešujemo tako, da najprej ugotovimo, kakšne spremembe v črkah se zgodijo, potem pa besede prepišemo v toliko stolpcev, kolikor je različnih sprememb. V vsakem stolpcu nato poiščemo vzrok za spremembo. Najbolj običajno je to katera izmed sosednjih črk, pred ali za črko, ki se spremeni. Če pri sosednjih črkah ne najdemo nobenega vzorca, potem gledamo širše. Poskusite na tak način rešiti nalogo iz retoromanščine.

Pri marsikateri fonetični nalogi lahko rešujemo le v eno smer, le iz enega jezika v drugega, ne pa tudi obratno. To se zgodi takrat, kadar se kaka črka v prvem jeziku napiše, v drugem pa ne. Iz prvega v drugi znamo zapisati, kadar ugotovimo pravilo, po katerem se črka izpusti. Nazaj pa ne, ker ne vemo, katero črko bi morali napisati. Poglejte si to na primeru kretske naloge.

Gabrijela

Follow

Med prevajalskimi nalogami najdemo tudi naloge, kjer so prevodi med seboj pomešani. To še dodatno oteži nalogo in tudi lotiti se jo moramo drugače kot običajno prevajalsko nalogo.

Pri taki nalogi si najprej ogledamo, koliko podobnih besed (ali delov besed) nastopa v nalogi. Potem poskusimo prešteti, kolikokrat se posamezna beseda pojavi v tujem jeziku in kolikokrat v slovenščini. Iz tega že mogoče lahko določimo pomen nekaterih besed.

Če to ni možno, potem poskusimo najti nekaj pomensko čimbolj podobnih besed. Pri tem si pomagamo s sopomenkami ali pa poskusimo opisati nek predmet z besedami za druge predmete (namesto da bi rekli “gozd”, rečemo “veliko dreves”). Pomislimo tudi na to, da v tujem jeziku morda z isto besedo poimenujejo predmete, ki so si podobni po videzu.

Preizkusite to na novi objavljeni nalogi – nahuatl.

Gabrijela

Follow