Bistvo nalog je, da so sestavljene v jezikih, ki jih ne poznate, pa jih kljub temu lahko rešite. Izbrani so taki primeri, da lahko z opazovanjem, primerjanjem in sklepanjem določite pravila in potem po teh pravilih rešite še nekaj novih primerov.

Tuji jeziki niso nujno podobni slovenščini. Lahko imajo drugačen vrstni red besed, drugače določene spole besed (recimo v nemščini je miza moškega spola), razlikujejo med živimi in neživimi stvarmi ali pa sploh ne poznajo drugega časa kot sedanjika. Vaša naloga je, da to ugotovite.

Namige za reševanje  in splošne zanimivosti o jezikih najdete v tedenskih objavah, recimo tukaj o pristopu k reševanju, ali pa tu nekaj malega o tipih jezikov pa nekaj o številskih sistemih… Vse take objave so združene v kategoriji namigi.

Naloge so vedno narejene po nekem resničnem jeziku. Vendar pa lažje naloge skoraj nikoli ne bodo napisane točno tako, kot bi bile v tistem jeziku. Manjkajo posebni znaki, besede ali stavki so zapisani poenostavljeno, izpuščene so pomožne besede… Vse to si privoščim zato, da je naloga lahko sestavljena okoli neke zanimive lastnosti tistega jezika, hkrati pa ni preveč komplicirana. Seveda pa težja kot je naloga, več lastnosti jezika je uporabljenih in zato je tudi bolj pravilno napisana glede na izbrani jezik.

Naloge so razdeljene v kategorije po težavnosti in po tipu.

Težavnost nalog

Začetniške naloge so najbolj enostavne. Pri teh je treba ugotoviti samo pomen in vrstni red besed v tujem jeziku.

Lahke naloge so majhna nadgradnja začetniških. Iz primerov je treba poleg pomena in vrstnega reda besed ugotoviti še eno ali dve značilnosti tujega jezika. Te značilnosti zapišemo kot pravilo in si z njim pomagamo pri prevajanju danih primerov.

Srednje težke naloge običajno skrivajo že kar nekaj pravil, vendar je za vsako pravilo več primerov, tako da lahko vse ugotovimo s pomočjo primerjanja. Ni še potrebno sklepanje iz enega samega primera, kot je to značilno za težje naloge.

Pri težkih nalogah je treba ugotoviti veliko pravil, primerov za vsako pravilo pa je malo. Včasih je treba tudi iz enega samega primera ugotoviti in posplošiti na sorodne primere. Pravila za isto stvar so lahko različnih vrst (npr. do sprememb črk pride tako zaradi sosednjih črk kot zaradi pomena besede) in se med seboj dopolnjujejo.

 Tipi nalog

Prevajalske naloge so najbolj pogoste. Dane so besedne zveze ali stavki v tujem jeziku in njihovi prevodi v slovenščino. Prevodi so lahko tudi pomešani med seboj. Treba je ugotoviti lastnosti tujega jezika.

Fonetične naloge imajo ponavadi seznam besed, zapisanih na dva načina. Treba je ugotoviti, do kakšnih sprememb pride v zapisu ali izgovorjavi dane besede. Ugotovljeno pravilo je velikokrat treba posplošiti na vse črke oziroma glasove iste vrste.

Številske naloge so na videz podobne prevajalskim, samo da se vse vrti okoli prevajanja številk. Ugotoviti je treba, na kakšen način v tujem jeziku sestavljajo večja števila iz manjših, lahko pa uporabljajo tudi drugačen številski sistem kot mi. Sem sodijo tudi naloge z uro in datumi.

Naloge iz pisav imajo podan zapis besed v tuji pisavi in v latiničnem prepisu. Latinični prepis je zapis njihovih besed z našo pisavo – latinico. Iz tega s primerjanjem ugotovimo, kaj predstavljajo znaki tuje pisave. Pisave so različnih vrst, znaki lahko predstavljao črko, zlog ali besedo – nekaj o tem v eni izmed tedenskih objav.